V mestu Ella, ki sem se ga še posebaj veselila, se nam ni izšlo po načrtih. Zjutraj smo se zbudili, ob najlepšem razgledu na hribe, ko sem videla, da Lia ni čisto taprava. Pet minut kasneje je, bela kot stena, pobruhala pol terase. Šla sem do recepcije, kjer sem govorila z družinico z malim otrokom in izkazalo se je, da je babica male punčke medicinska sestra. Prosila sem jo, da pogleda Lio, in ko jo je pretipala, me je potolažila, da bo najbrž vse ok. Vseeno smo skenslali vse plane za to luštno mesto, poklicali našega šoferja in se odpravili dalje, v naslednje mesto. Med potjo sem z vrečko v roki upala, da ne bo nič hujšega in Lia je počasi res začela dobivati barvo nazaj.

Prišli smo v mesto Tissamaharama, in prvič se je zgodilo, da je bil hotel stokrat lepši kot na slikah. Popolno. Lastnica je bila noseča, in ko je videla naša mala škrata, je rekla, da nam bodo dali najboljšo hiško. In res, edina z norim razgledom na riževa polja. Ko pa je Lia zagledala bazen, je bila spet zdrava 😜 To je bila naša zadnja postojanka pred morjem in žal mi je bilo, da smo rezervirali samo za eno noč. Bi z lahkoto ostala dlje.

Naslednji dan nas je šofer peljal na obalo. Tri ure vožnje, vmes pa ustavljanje, ker smo videli en kup živali. Sva rekla, kdo rabi hodit na safari, če pa ima tako kul šoferja 😉

In prišli smo na dopust. Po dobrem tednu skoraj vsakodnevne menjave lokacije smo končno prišli na počitnice. Posloviti smo se morali od šoferja, ki smo ga v teh dneh zelo vzljubili in upali smo, da čez deset dni prav on pride po nas.

Hitro sem ugotovila, da sem rezervirala surfarski hotel. Vsiiii so imeli lepe postave. Vsi! Midva sva se počutila, kot da sva z drugega planeta 😂Najini plani, kako pa v Sloveniji res spet začneva z zdravo prehrano in športanjem, nama do danes še niso uspeli. Ampak, jutri je ponedeljek, dan za nov začetek 😜💪🏻😉 Yeah right! 🙈

Na morju je bilo super, oba sta bila prvič na peščeni plaži, Lia je cvilila od veselja, ko smo se prvič sprehodili po pesku in so nas zalivali valovi. Lars ni bil tako navdušen, ampak po parih dneh, ko je ugotovil, da pesek ni užiten, da pa se vseeno lahko igra z njim, se je tudi on navadil. Naš hotel je imel zasebno plažo, ljudi je bilo ravno prav, tako da smo ponavadi dopoldneve preživljali tam, popoldneve pa ob bazenu. Malo smo šli tudi naokoli, ampak namen je bil, zaradi otrok, da se večino časa kopamo in igramo. Na koncu smo šli na whale watching, kar je bilo na moji wish listi že dolgo. Sicer je bilo treba vstati sredi noči, kar otroka nista bila ravno navdušena, ampak na koncu smo preživeli čudovit dan. Videli smo tri kite (noroooo!!!), ogromno delfinov in želve velikanke. Res nora izkušnja!

Teh deset dni je minilo kot bi mignil, in čakala nas je samo še ena noč v Colombu. Prišel je naš šofer in res smo se ga razveselili.

Za zadnjo noč sem rezervirala top hotel v Colombu in čeprav je Dejan na začetku nasprotoval, kaj rabimo tak hotel, če pridemo samo prespat, je potem ugotovil, da čisto paše malo luksuza. Dejan in Lia sta se kopala v bazenu na strehi hotela, v 26. nadatropju, midva z Larsom pa sva uživala v norem razgledu. Naslednji dan pa smo, namesto da bi šli ven in raziskovali mesto, ležali na veliki udobni postelji in se do check outa nismo premaknili nikamor 😂

Popoldan smo preživeli v vročem Colombu, prvič po treh tednih sem si privoščila ogromno vanilijevo kavo (ko sem jo takoj iz prve pol polila, ni bila več tako ogromna), in počasi smo se odpravili na letališče, kjer nas je spet čakal en dolgi let (12 ur) in potem še en kratek.

Včasih sem si pred odhodom na letalo vedno zaželela miren let. Zdaj si zaželim še mirne otroke 😉

Naše prvo družinsko potovanje se je končalo. Bili so trenutki, ko sva si rekla, da naslednjih dvajset let ne gremo nikamor. Na cajte je bilo res naporno. Večino zaradi muh naše dvoletnice, ki pa je malemu bratcu velik vzor, in tudi on že kaže kakšne trmaste znake 😜 Ampak zdaj, ko pa smo že par tednov doma, že delava nove plane. Za drugo leto, seveda 😉Bomo vidli!

Končna ocena potovanja z dvema malima otrokoma (9 mesecev in 2,5 leti): Opogumite se in pojdite! Je naporno, ampak vredno! Zares vredno! Neprecenljive spomine imamo. In to je to, kar si najbolj od vsega želiva dati najinima otrokoma. Skupaj z njima odkrivati svet.

🌏