Na sliki je par utrinkov z našega potovanja. Trenutno stanje: prehlajeni! Spet. Očitno najbolj funkcioniramo v toplih krajih 😜 Jaz bi šla kar nazaj!

Naše prvo potovanje z malima otrokoma (2,5 leti in 9 mesecev)🌴👙

Par dni pred odhodom sem imela mini krizo. Sva se prav odločila, a grem, kot večkrat že, z glavo skozi zid? Kako bo na avionu? Kaj če zbolimo? Slišala sem kup komentarjev, če sva normalna, tako mala otroka, tako daleč, kaj če se kaj zgodi, kaj če avion dol pade (jap, tudi ta možnost je bila izpostavljena😂), itd itd itd. In ja, bilo me je strah. Ne glede na to, da sem kar nekaj že prepotovala (Šri Lanka je bila moja 44. tuja država), vseeno nisem bila več sama. Zdaj s sabo vlačim še dva nedolžna otroka 🙈😂

Okej, gremo! Na Brniku sem se počutila, kot da grem prvič na letalo. Do konca zblojena in nesproščena. Skrbelo me je, kako bosta otroka na letalu. V mojem “bivšem” življenju, sem bila namreč med prvimi, ki so ob kakšnem otroškem joku zavijali s očmi in si mislila, jaz bi rada spala, hendlajte svoje otroke. Ups! 🙊

Prvi let je bil kratek, ampak nabito poln in z nič prostora. Lia ni hotla biti privezana in večino časa ni hotela biti na svojem sedežu. Jaz sem švicala in komaj čakala, da je mimo. Lars je večino časa mirno preživel na joški. Na drugem letu sta oba zaspala, seveda sva imela večino poti vsak enega v naročju. Meni kot Gorenjki pa je šlo po glavi: Lia, plačali smo 600 eur za tvojo karto, vsedi se na svoj stol 😜

In končno, kooončno, po približno 16ih urah smo prispeli na Šri Lanko.

Prvi šok: Turkish Airlines nam je razbil kufer. Konkretno! Zlomil na štirih delih in odbil kolešček. Noro. Gremo se najprej ukvarjat s tem.

Drugi šok: Našega šoferja ni. Prvič v življenju me bo nekdo z listom, na katerem bom prebrala svoje ime, čakal na letališču. Pridemo tja, mrgoli ljudi z listi, ampak mojega imena ni nikjer.

Rečem si: slab začetek, dober konec. In si mislim: prosim, naj bo res tako.

Nadaljevanje sledi…