Vedno sem govorila, kako pa se jaz nikoli ne bom zapustila. Jaz? Never! In priznam, malo sem obsojala tiste mamice, ki so okoli hodile z mastnimi lasmi in razvlečeno trenirko. Kako se nimaš časa vsaj malo urediti?? Seveda, vse to je bilo, predno sem sama postala mama. Takrat sem bila itak najbolj pametna, kaj pa jaz bom in kaj ne bom. Aha. Veste tisto o zarečenem kruhu?

Predno je Lia začela hodit v vrtec, in ko še ni bilo Larsa, sem bila prepričana, da bom vsaj nekako zgledala, ko jo bom zjutraj odložila. Seveda da bom najdla tistih 15 minut zase, da se uredim. Pa se ni ravno izteklo v to smer 🙈 Ker pri nas je tako, ko se mati zbudi, se vsi zbudijo. Pa če vstanem ob štirih zjutraj ali ob osmih. Enostavno nimam niti minute zase. Zjutraj imava potem z Lio tisoč in eno pregovarjanje, najprej ne bo dala dol plenice, potem jo ne bo dala gor, potem ne zob umit, ne las počesat, tega in onega ne bo oblekla, itd itd itd… In preden jaz njo zrihtam, je ura že toliko, da se komaj uspem umit, kaj šele, da bi razmišljala o kakšni maskari, da bi vsaj malo zgledala, kot da sem za v svet. Ponavadi navlečem nase svojo najljubšo črno trenirko, res pa, da se vsaj toliko potrudim, da so tudi štunfi črni, da mi ne sevajo ven kakšne pisane nogavice 😜 Waw, napredek ne? Potem pa srečam vse tiste lepe zrihtane mamice, in mi postane kar malo nerodno. In ko me je včeraj prijateljica zjutraj pred vrtcem opomnila na velik flek, na moji najljubši zmuckani črni trenirki (ko sem ga zagledala, sem se res spomnila, da sem dan prej dobila porcijo bruhice od Larsa), pa sem res dosegla sramotilno dno. No ja, prišla sem blizu dna. Ker po Lio sem šla še z istim flekom, samo tako uro, ko ni bilo ljudi 😂🙈

Vsak dan si rečem, jutri pa res vsaj kavbojke nase navlečem. Pa je potem novo jutro, nova neprespana noč, novo pregovarjanje zjutraj, … in se mi enostavno ne da basat v karkoli, kar ni 100% udobno. Ah ja…

Pa tako sem bila pametna…

(O tem da sem svetovna prvakinja o neorganiziranosti, pa sploh ne bi…)